Tako sem potem NAROČENA prišla v ponedeljek, 30.7. ob 6.30 rodit. Po klasičnem sprejemnem postopku, so po ctg izvidih ugotovili, da imam zelo šibke popadke. Poležali so me na posteljo in priklopili flaško z umetnimi popadki. Na začetku je bilo vse skupaj zelo zabavno, sproščeno. Tu gre zahvala predvsem Tomotu in prijaznim babicam. A po slabem decilitru tekočine se je začelo bolj zares. 10x levi bok, dihanje, masaža, 10x desni bok, dihanje, masaža. Po 6ih urah in pol utrujajočih popadkov se je kar naenkrat začelo vse zelo hitro odvijati. Delčkov se niti ne spominjam. A zagotovo mi bo za vedno ostal v spominu trenutek, ko je Bia prvič zadihala in zajokala. Zaradi bojazni, da je vendarle fantek (če sem pa kupila ful roza cunjic) so bile moje prve besede: "Saj je punčka, ne?" Danes sem malo razočarana nad svojo plitkostjo, ampak takrat sem bila itak zadeta ;) Bio so zavili v rjuhico in mi jo položili na prsa. Komaj sem verjela, da jo končno držim v naročju. Mojo Bio, ki sem jo božala v trebuščku, ji brala, pela in obljubljala. Tomo je nato prerezal popkovino in šel z njo, da so jo umili in oblekli. Vrnil se je z malo v naročju, vso čisto, toplo in mehko. Sledili so najlepši trenutki, samo naši... Z noskanjem, božanjem in lupčkanjem.
In kar naenkrat je od teh trenutkov minil en mesec.
Sedaj pa jo z občudovanjem božam po ličkih, z navdušenjem berem, si izmišljujem uspavanke in izpolnjujem obljubljene sanje.
kaj je v trebuhu je zaenkrat še skrivnost. upam, da se bo 15.3. na ultrazvoku že videlo, ker me fuuuul firbec daje. bi že tko rada začela kupovat stvari... je tako težko hodit po h&m-u in samo gledat vse cort cunce. ena mi je bila še posebej všeč - rumene/zelene barve majčka z napisom "i love my mum". aj lah bolš :) je pa vse fino, vse v redu, še nič metuljčkov, nič brc, nič strij :)
