Par mesec nazaj sem obupavala nad delom, ki ga bilo potrebno opraviti, stvarmi, ki jih je bilo potrebno urediti, ...
No sedaj sem na točki, ko je vse v popolnem redu. In se grozno počutim. Na žalost nisem tak tip človeka, da bi počela nič. Za fizična "pospravljalna" dela sem postala neuporabna, daljša hoja in vožnja z avtom me utrujata... Požiram knjige eno za drugo (in zaradi vročine višam kriterije pocukranosti), izpoljujem Biino knjigico (oziroma samo dekoriram)... In predvsem si neprestano ogledujem voziček, lupinico, zibelko, kombiniram oblačilca, voham robčke za ritko in hladilno mazilo, ... Zdi se mi, da sem trenutno pa res najbolj naporna in nezanimiva.
O tem, koliko je/bo mala spremenila moje življenje, najbrž ni treba razpravljati... Vendar... Ali bom kljub temu še vedno jaz jaz? Za fanta razburljiva oseba in ne vedno zaskrbljena? Za prijatelje zabavna, pripravljena na pogovor o čemerkoli (ne izključno o plenicah in podobnih dojenčkastih stvareh) Padam v dvome in si že sedaj določam meje, čez katere najbrž nikoli več ne bom šla.
Ok, trenutek tišine... A že pogledujem proti previjalni, kjer imam razstavljena oblačilca "iz porodnišnice". Po eni strani me zvije... A po drugi... Iiiii, Bia, ne se obirat :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar