Bia.

Vse skupaj se je začelo... (ok, pa preskočimo tistih 9 mesecev prej) ... v petek, 20.7. okrog 14h, ko sem zagnala paniko, da me špika po trebuhu. Oziroma me je enkrat špiknilo. Ker se stvar ni ponovila, jaz pa sem kljub temu zagnala paniko, sva s Tomotom preživela petkov večer v porodnišnici Kranj. Priklopljena na ctg, bleda in prestrašena "kaj bo sedaj". Po očitkih ginekologa, zakaj zganjam paniko, sva se odpravila domov. Ob odhodu sem zaslišala še besede: "Ampak začelo se pa je."

Cel vikend sem že kar nestrpno čakala, da se bo kaj zgodilo, da me še kaj zašpika. V sredo sem potem imela amnioskopijo, pregled, da ugotovijo idealen čas za porod. Ker ta dan ni pokazalo nič novega, sem prišla še v petek. Zopet... domov. Vendar tokrat s svarilom, da je že vse "ready" ter da mi dajo vikend, če se bo spontano kaj razvilo. V upanju, da se bo res kaj razvilo, sem zvečer šla še na kranjsko noč, poplesavala na siddharto (pa tomi ni nč klicu ;))... a nič ...
Tako sem potem NAROČENA prišla v ponedeljek, 30.7. ob 6.30 rodit. Po klasičnem sprejemnem postopku, so po ctg izvidih ugotovili, da imam zelo šibke popadke. Poležali so me na posteljo in priklopili flaško z umetnimi popadki. Na začetku je bilo vse skupaj zelo zabavno, sproščeno. Tu gre zahvala predvsem Tomotu in prijaznim babicam. A po slabem decilitru tekočine se je začelo bolj zares. 10x levi bok, dihanje, masaža, 10x desni bok, dihanje, masaža. Po 6ih urah in pol utrujajočih popadkov se je kar naenkrat začelo vse zelo hitro odvijati. Delčkov se niti ne spominjam. A zagotovo mi bo za vedno ostal v spominu trenutek, ko je Bia prvič zadihala in zajokala. Zaradi bojazni, da je vendarle fantek (če sem pa kupila ful roza cunjic) so bile moje prve besede: "Saj je punčka, ne?" Danes sem malo razočarana nad svojo plitkostjo, ampak takrat sem bila itak zadeta ;) Bio so zavili v rjuhico in mi jo položili na prsa. Komaj sem verjela, da jo končno držim v naročju. Mojo Bio, ki sem jo božala v trebuščku, ji brala, pela in obljubljala. Tomo je nato prerezal popkovino in šel z njo, da so jo umili in oblekli. Vrnil se je z malo v naročju, vso čisto, toplo in mehko. Sledili so najlepši trenutki, samo naši... Z noskanjem, božanjem in lupčkanjem.

In kar naenkrat je od teh trenutkov minil en mesec.

Sedaj pa jo z občudovanjem božam po ličkih, z navdušenjem berem, si izmišljujem uspavanke in izpolnjujem obljubljene sanje.