Ker po prvem cepljenju ni bilo težav, sem bila tokrat popolnoma brez skrbi. Tako se mi je zelo čudno zdelo, ker je bila Bia ponoči zelo nemirna, je jokala in nič ni pomagalo. Ji izmerim vročino in bum, 37.9°. (to je za mulčke že kar) Dobila je svečko in naslednji dan je bila temperatura že normalna...
No pa so se začeli še drugi znaki... Odklanjanje hrane, pijače, driska... Pa je tudi to še nekako šlo do petka, ko pa čez dan ni pojedla nič, zvečer bruhala in imela 38.2° vročine. Napok in gremo ob 00.00 v dežurno, tam pa so nas le poslali naprej na Jesenice. Kot da stvar že tako ni bila zadosti resna, rastresena starša izgubiva še dudo.
Na Jesenicah so jo pregledali, vzeli kri in jo glede na dehidriranosti priklopili na infuzijo. Jaz sem ostala z njo, Tomota pa sva poslali domov spat. Skrajno nezabavno je bilo hoditi cel dan tam po sobi s tisto štangico, prigovarjat malči, da bo vse ok, samo še par kapljic steče potem pa takoj domov.
Po treh nočeh v bolnišnici, 0.5l infuzije, 2 frutkih, 5 bananah, vneti riti in 1o prespanih urah, sva se v ponedeljek popoldne le vrnili domov. (Pa pustimo to, da so spregledali vnet ušesek, da sva šli v torek zopet v Kranj k zdravniku, dobili antibiotik, ter v četrtek na kontroli pri otologinji ugotovili, da ima počen bobnič).
Danes je malči že ista kot prej, se navihano smeje, kotalica in odšteva dneve do pol svečke :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar